Test kislosti blata je test za diagnosticiranje intolerance na laktozo, sladkor, ki ga vsebuje mleko, pri dojenčkih in zelo majhnih otrocih.
Laktozna intoleranca je nezmožnost prebave laktoznega sladkorja v mleku. Mleko, ki vsebuje sladkor laktozo, je glavni vir prehrane za dojenčke in majhne otroke. Pri normalni toleranci na laktozo se vsa laktoza prebavi (razgradi na dva manjša sladkorja) in absorbira v tankem črevesu, tako da nobena ne doseže debelega črevesa.
Po drugi strani pa se pri posameznikih z laktozno intoleranco, ki nimajo črevesnega encima, ki razgrajuje laktozo, zaužita laktoza ne prebavi niti ne absorbira v tankem črevesu in doseže debelo črevo, kjer jo uporabljajo bakterije v debelem črevesu. Bakterije proizvajajo kemikalije, ki povzročajo drisko in proizvajajo plin. Nekatere kemikalije, ki jih proizvajajo bakterije, vključujejo mlečno in druge kisline, ki zakisijo blato.
Posamezniki z intoleranco za laktozo ne morejo piti navadnega kravjega mleka, ne da bi razvili drisko, pline in pogosto bolečine v trebuhu. Namesto tega morajo piti nadomestke, kot je riževo ali sojino mleko, ali zdraviti kravje mleko z encimom, ki prebavi laktozo (Lactaid), da se manjši sladkorji lahko absorbirajo v tankem črevesu.
Med testom kislosti blata dojenčkom in zelo majhnim otrokom damo piti laktozo. Z normalno toleranco na laktozo se vsa laktoza prebavi in absorbira v tankem črevesu. Pri posameznikih, ki ne prenašajo laktoze, se del ali celotna laktoza ne prebavi in absorbira v tankem črevesu in doseže debelo črevo. Zaradi delovanja bakterij debelega črevesa blato postane kislo. Nato se izmeri kislost blata, ki se izloči po zaužitju laktoze. Če blato postane kislo, oseba ne prenaša laktoze.
Intoleranco na laktozo pri starejših otrocih in odraslih lahko odkrijemo s testom tolerance na laktozo ali z dihalnim testom laktoze vodika.