Diagnoza zaprtih poškodb želodca - Diagnoza akutnega trebuha

Ne vedno neumna poškodba želodca in njegova vsebina povzroči nastanek prask, modric, podkožnih krvavitev na trebušni steni; zato so lahko za diagnozo pomembna anamnestična navodila o naravi poškodbe, ki omogočajo, da se ta primer prenese v eno od zgoraj naštetih skupin. Zelo pomembno je tudi stanje organizma v času poškodbe; v zvezi s tem je treba opozoriti na smer in moč udarca, stanje trebušne stene v času poškodbe (napeto ali oslabljeno), razvoj podkožne celuloze, stopnjo vnosa votlih teles želodca (črevesja, mehurček) — njihovo polnjenje po obilni hrani in pijači pred celo neznatno poškodbo lahko povzroči sum na razpoko notranjih organov.
Ne manjšo vrednost ima tudi anamneza življenja, zlasti poizvedovanje bolnika o preloženem. bolezni, zlasti o malariji in tifusu, nujen pa je tudi pregled, ali je bolnik živel na območjih, endemičnih za malarijo. Med okrevanjem po tifusu včasih opazimo razpoke neposrednih mišic želodca (vosku podobna regeneracija). Patološko povečana ali spremenjena vranica (malarija, kala azar itd.) se zlahka odlomi pri napetosti prelum abdominale in pri manjših poškodbah trebuha.

SUBJEKTIVNI PODATKI

Zdravje pri zaprtih poškodbah želodca ne ustreza vedno veljavni teži škode.
V prvih trenutkih hudih poškodb želodca opazimo sliko trebušnega šoka; bledica kože in sluznic, obraz in okončine so potem hladni, neprijeten videz, bolnik je vznemirjen ali, nasprotno, potlačen, govor prekinjen, dihanje pogosto, površno, zapleteno. Pulz je majhen in pogost, včasih pa upočasnjen, intenziven (draženje vagusnih živcev), želodec je boleč pri palpaciji, brez stroge lokalizacije bolečine. Bolnik pogosto protestira proti raziskavam, ki ga motijo. Treba je poudariti, da se lahko izrazita slika šoka opazi tudi v odsotnosti poškodb visceralnega peritoneja in trebušnih teles (M. S. Arkhangelskaya - Levina), zlasti pri krvavitvah v retroperitonealno celulozo. Enostavni učinki poškodbe želodca v obliki majhnih hematomov mezenterije, krvavitev v steni črevesja in v retroperitonealno celulozo, majhnih krvavitev v razpoku gastrointestinalnega trakta ali celo v trebušni votlini običajno vzbujajo bolj ali manj ostre bolečine (kri v stolu).
Toda ti klinični pojavi v večini primerov hitro izginejo in v 2-3 dneh se bolniki že počutijo precej zdrave.
Modrica predela trebušnih možganov običajno sledi resnejši klinični pojavi refleksnega značaja, ki se izražajo v kolapsu, povečanju in oslabitvi pulza, bledici in pogostem bruhanju.
Tudi izguba zavesti, običajno kratkotrajna, ki se pogosto opazi pri neposrednem udarcu v trebuh. zagotovo ne kaže na notranjo poškodbo želodca in predstavlja tudi pojav refleksnega reda, ki je odvisen od ostrega draženja nevropleksov trebušne votline in retroperitonealnega prostora, zlasti trebušnih možganov, ki jih se odraža v regulacijski funkciji možganske skorje.
Glavna pritožba žrtev so bolečine. Lokalizacija bolečine včasih ni gotova - na celotnem želodcu, včasih se koncentrira v zgornjem ali spodnjem delu želodca, pa tudi na desni ali levi. Bolečina se lahko uporabi za diagnozo le, če bolnik natančno pokaže na bolečino v določenem predelu želodca; zlasti sodi med rupture jeter in vranice, pa tudi rupture ledvic in mehurja.
Trajanje in intenzivnost bolečine se lahko uporabi za diagnozo v prvih urah po poškodbi. Neodvisna zahteva za zdravstveno oskrbo takoj po poškodbi in tudi v prvih urah po njej ne more služiti kot navodilo o odsotnosti poškodb telesa želodca na noben način. Pogosto bolnik šele po razvoju peritonitisa zavrača neodvisno cirkulacijo. Najpogosteje je bilo podobno vedenje bolnikov opaženo po rupturi črevesja tudi brez zunanjih poškodb zaradi ostre mišične napetosti trebušne stene. V poznih terminih po poškodbi peritonitis in notranja krvavitev vplivata na obnašanje bolnika.

• Odprte in zaprte poškodbe želodca - Diagnoza akutnega trebuha
• Objektivna raziskava zaprtih poškodb želodca - Diagnoza akutnega trebuha